Kaj pomeni »parkirišče idej« in zakaj ga facilitator potrebuje

Od kod beseda in kaj označuje

Parkirišče idej je ena tistih besed iz facilitacije, ki jih udeleženci hitro vzljubijo, ker so preprosto razumljive. Gre za vidno mesto, običajno list na steni ali zaslon, kamor zapišemo misel, ki je pomembna, a ne spada v pogovor, ki ga ravno vodimo. Ne gre za koš za smeti in ne za vljudno zavrnitev. Gre za obljubo, da bo misel zapisana, da je nihče ne bo pozabil in da se bomo nanjo vrnili.

Razlika je pomembna, ker skupina to takoj začuti. Če se zapisane misli nikoli več ne pojavijo, udeleženci kmalu nehajo predlagati. Če jih na koncu srečanja skupaj preberemo in odločimo, kaj z njimi, parkirišče postane del zaupanja med skupino in vodjo.

V praksi pogosto opažam, da si ljudje pri prvem srečanju parkirišče razlagajo kot znak, da jih nekdo utišuje. Zato ga na začetku razložimo z eno stavkom: tukaj bodo zapisane vse zamisli, ki bi nas odpeljale z današnje poti.

Kdaj ga uporabiti

Parkirišče uporabimo takrat, ko vidimo, da se razprava odmika od vprašanja, zaradi katerega smo se zbrali. Tipičen primer: pogovor o načrtu za jesenski dogodek nenadoma preide v očitke o lanski organizaciji. Očitek je morda upravičen, vendar bi skupino za pol ure zaposlil z neko drugo temo.

Drugi primer je misel, ki je prezgodnja. Predlog rešitve pride, preden smo sploh dogovorjeni o problemu. Če ga takoj pretehtamo, skupina preskoči korak in se kasneje vrača. Zapis na parkirišče ohrani idejo, ne da bi odločal vrstni red dela.

Tretji primer je vprašanje, na katerega nihče v sobi ne zna odgovoriti. Namesto ugibanj ga zapišemo, določimo, kdo bo poiskal odgovor, in nadaljujemo. Tako ostane pogovor pri stvareh, ki jih skupina res lahko reši tu in zdaj.

• Odmik od teme, ki ga skupina sama opazi
• Predlog rešitve pred dogovorom o problemu
• Vprašanje, ki zahteva podatke izven sobe

Kako parkirišče postaviti v prostoru

Najprej ga postavimo na vidno mesto, ločeno od glavnega lista, na katerem beležimo potek razprave. Če sta oba na istem listu, se zapisi pomešajo in nihče ne ve, kaj je že dogovorjeno. Naslov naj bo nevtralen, na primer »Za pozneje«, ne »Odpadlo«.

Zapisovalec naj bo vidno pozoren. Ko nekdo predlaga misel, jo vodja ponovi z besedami avtorja in jo zapiše pred vsemi. To ni formalnost: človek vidi, da je bil slišan, in lažje opusti željo, da bi temo takoj odprl.

Pri spletnih srečanjih deluje enako, le da parkirišče vodimo v skupnem dokumentu ali na deljenem zaslonu. Pomembno je, da vsi vidijo isto stran in da zapis nastane med pogovorom, ne šele po njem.

Napake, ki parkirišče spremenijo v pokopališče

Najpogostejša napaka je, da parkirišče postane izgovor za izogibanje težkim temam. Ko vodja vsakič, ko se razprava zaostri, reče »to bomo parkirali«, skupina ugotovi, da je to način, kako se pogovoru izogniti. Neprijetna tema, ki je del dnevnega reda, ne sodi na parkirišče.

Druga napaka je pozaba. Zapisi ostanejo na steni, srečanje se konča, list pa gre v koš. Zato si na koncu vzamemo nekaj minut, preberemo vsako točko in vsaki določimo eno od treh poti: obravnavamo jo naslednjič, dobi odgovornega ali jo opustimo z razlogom.

Tretja napaka je preveč zapisov. Če ima list trideset postavk, ni več pregleden in nihče ne verjame, da bo kdaj obdelan. Raje zapišemo manj in jih resnično obravnavamo.

• Parkirišče kot izogibanje težkim temam
• Zapisi brez odgovornega in roka
• Predolg seznam, ki ga nihče ne prebere

Kako to vadimo na delavnici

Na delavnici facilitacije skupinskih razprav udeleženci najprej izkusijo parkirišče kot člani skupine, šele nato kot vodje. Tako začutijo, kdaj zapis pomiri in kdaj razdraži. Razlika je pogosto v tonu in hitrosti, s katero vodja misel sprejme.

Nato v parih vadijo kratke formulacije: »Zapišem to in se vrnemo nanjo na koncu«, »To je pomembno, vendar je drugačna tema«. Vsak stavek izgovorijo nekajkrat, dokler ne zveni naravno in ne kot naučena fraza.

Na koncu vaje je vedno zaključni pregled parkirišča. Udeleženci sami vodijo ta del in odločajo o usodi vsake točke, kar je po mojih izkušnjah najbolj koristen del vaje, saj pokaže, koliko discipline zahteva enostavno orodje.

Majhen pripomoček, velik učinek

Parkirišče idej ne zahteva posebne opreme, le list, flomaster in dogovor, da zapisano velja. Prav zato ga mnogi podcenjujejo, dokler ne opazijo, kako se spremeni ritem razprave, ko ima vsaka misel svoje mesto.

Pomembno je, da orodje ne postane pravilo samo po sebi. Facilitator ga uporabi, ko skupina to potrebuje, in ga opusti, ko razprava teče sama. Prav presoja o tem, kdaj ga uporabiti, je tisto, česar se naučimo z vajo in povratno informacijo.

Parkirišče idej je preprosto orodje, ki deluje, če ga jemljemo resno. Zapiše misel, ki ne sodi v trenutni pogovor, in jo vrne skupini, ko je čas zanjo. Kdor ga uporablja pošteno, pridobi zaupanje udeležencev in tempo razprave. Kdor ga uporablja za izogibanje, ga izgubi. Priporočam, da ga poskusite že na naslednjem srečanju, tudi z majhno skupino.